Kako to, da sem se kot sedemletna deklica odločila, da bom igrala citre?
Moram priznati, da je to eno od najpogostejših vprašanj, ki mi ga ljudje zastavijo, ampak meni se je ta odločitev, da bodo citre »moj« instrument, zdela povsem samoumevna. Točnega odgovora, kako in kdaj je prišlo do te odločitve, ne znam napisati niti sama. Vem pa, da sem bila v to odločitev tako močno prepričana, da si niti drznila nisem razmišljati o kakšnem drugem instrumentu. Kaj naj rečem- ljubezen na prvi pogled oz. zven…in ta ljubezen še kar traja, kljub vsem žuljem na prstih, ki so bili v samem začetku učenja moj redni spremljevalec.
Leta so minila, medtem pa sem pridno nabirala kilograme treme pred vsakim nastopom. Ti pa so z vsakim nastopom hitro kopneli in prešli v tisto pozitivno tremo ter vzhičenje preden sem stopila na koncertne odre.…in tako prišel je konec osnovne šole, kjer je sledila odločitev o vpisu v srednjo šolo. Citre takrat še žal niso bile priznane kot samostojni instrument s katerim bi lahko nadaljevala šolanje na umetniški gimnaziji, zato sem zajadrala v smer splošne gimnazije, vendar še vedno trdno prepričana, da bodo citre za vedno z menoj.
V to kako močno sem bila prepričana v svoje cilje ob koncu osnovne šole, lahko vidite na tej fotografiji, kjer sem na listek zapisala svoje cilje.
Zadala sem si, da se želim vpisati na gimnazijo in po končani gimnaziji iti študirat naravoslovno vedo, ter da si želim igrati citre, ki me tako zelo veselijo! In ko sem pred kratkim našla ta listek skrit nekje v albumu, sem si rekla: “Hej, mala citrarka Tanja, zdaj pa si lahko malo oddahneš in narediš kljukice ob tvojih ciljih, ker so se resnično uresničili!”
Tukaj je dokaz, ujet na tej sliki, ki mi bo za večno ostal v spominu, ko so se uresničile sanje. Nasmeh do ušes, v eni roki magistrska listina in v drugi citre…in tako je ta ljubezen na prvi zven postala moj užitek, konjiček in hkrati tudi poklic.